Predstavitev projekta

Pregled raziskave


Povezanost med religijo in politično oblastjo predstavlja eno od najbolj prepoznavnih značilnosti srednjega veka. To se je odražalo tudi na vzhodnem in severnem obrobju Evrope okvirno med letoma 900 in 1100. Gre za politične tvorbe, ki so v omenjenem času nedavno sprejele krščanstvo kot uradno vero in kjer je krščanska vera pomenila opazno družbeno novost. Tu se je razvila posebna vrsta čaščenja vladarskih svetnikov oziroma mučencev ali strastotrpcev. Za to vrsto je značilno čaščenje takšnih mučencev za vero, ki so jih zaradi političnih ciljev umorili kristjani sami – ne pripadniki drugih religij iz sovraštva do krščanske vere kot take. Tovrstnega svetništva niso poznale niti južnoevropske (romanske) dežele niti Bizantinsko cesarstvo.

Projekt je posvečen analizi treh svetnikov in njihovih kultov, ki tvorijo tri medsebojno prepletene primerjalne študije: o Borisu in Glebu, Magnusu Erlendssonu in Jovanu Vladimirju. Omenjeni svetniki in njihovi kulti služijo kot reprezentativni primeri v skladu z naslednjimi merili: bogastvom in literarno raznolikostjo virov, po katerih je posredovana njihova zgodba (hagiografije, kronike/anali, nordijske sage); raznolikostjo obravnavanega geografskega prostora (Kijevska Rusija kot del vzhodne, Norveška kot del severne in Duklja kot del jugovzhodne Evrope); pokritostjo različnih konfesionalnih območij (Kijevska Rusija kot del pravoslavnega sveta, Norveška kot del katoliškega in Duklja kot prehodno ozemlje med obema). Vsi trije svetniki in njihovi kulti so preučevani v holističnem ključu – v luči njihovih teoloških, družbenopolitičnih in literarnih razsežnosti. Vse tovrstne svetnike povezujejo iste temeljne značilnosti: pred smrtno nevarnostjo se niso zatekli k maščevanju ali bratomoru kot sredstvu boja za oblast, temveč so raje sprejeli smrt zaradi miru v njihovih domovinah. Pojav strastotrpcev je osredotočen na zgled njihovega prostovoljnega žrtvovanja ter poudarja nasprotje med pravičnostjo žrtve in krivičnim dejanjem morilca. Sodobniki so svete strastotrpce dojemali kot spodbujevalce novega ideala krščanskega vladarja in simbol zavrnitve poganske preteklosti.

Vzhodno in severno obrobje takratne Evrope je tvorilo prostor s primerljivimi družbenimi in kulturno-duhovnimi okoliščinami, ki so presegale politične in konfesionalne meje. Preučevani pojav vladarskih svetnikov poudarja minljivo vrednost politične oblasti – ne slavo »zemeljske slave«, temveč »nebeško kraljestvo« in tako spodbuja prvenstvo vere. Ta pojav je povezan s samozavestjo cerkvene in politične elite novo pokristjanjenih političnih tvorb – lastne domovine so kljub razmeroma poznemu sprejetju krščanstva dojemali kot versko »zrele« in posledično enakovredne drugim (denimo Bizantinskemu cesarstvu), kar je bilo v veliki meri mogoče prav zaradi pojavitve prvih domačih svetnikov.

Raziskovalni projekt predstavlja prvo sintezo kulturno-duhovnega pojava vladarskih svetnikov na vzhodnem in severnem obrobju srednjeveške Evrope nasploh. Čeprav primarno področje te študije predstavlja historična teologija skupaj s cerkveno zgodovino, so vanjo vključene tudi druge veje humanistike, kakor denimo politična in socialna zgodovina, literarne vede ipd. V tem pogledu so trije svetniki in njihovi kulti preučevani na celovit način, ki omogoča medsebojno dopolnjevanje pristopov različnih disciplin. Projekt kot celota temelji na dosledni rabi primarnih literarnih virov (kronik/analov, hagiografij) v izvirnih jezikih (večinoma cerkveni slovanščini in latinščini). Eden izmed najpomembnejših sestavnih delov projekta je avtorjevo komentiranje odlomkov relevantnih virov skupaj z njihovimi prvimi prevodi v slovenščino. Raziskovalni projekt omogoča večjo integracijo slovenske humanistike (predvsem teologije) v širši evropski nabor raziskovalnih tem. Na tej podlagi predlagani projekt spodbuja evropsko transnacionalno sodelovanje in goji zavest o skupni evropski dediščini.

Znanstvena izhodišča ter predstavitev problema in ciljev raziskav


Povezanost med religijo in politično oblastjo predstavlja eno od najbolj prepoznavnih značilnosti srednjega veka. To se je odražalo tudi na vzhodnem in severnem obrobju Evrope okvirno med letoma 900 in 1100. Gre za politične tvorbe, ki so v omenjenem času nedavno sprejele krščanstvo kot uradno vero in kjer je krščanska vera pomenila opazno družbeno novost. Tu se je razvila posebna vrsta čaščenja vladarskih svetnikov oziroma mučencev – »strastotrpci« (»страстотрьпцы«) v cerkvenoslovanski terminologiji. Za to vrsto je značilno čaščenje takšnih mučencev za vero, ki so jih zaradi političnih ciljev umorili kristjani sami – ne pripadniki drugih (predkrščanskih) religij iz sovraštva do krščanske vere kot take. Tovrstnega svetništva niso poznale niti južnoevropske (romanske) dežele niti Bizantinsko cesarstvo, ki so se v primerjavi z vzhodnim in severnim obrobjem Evrope odlikovale po bistveno daljšem literarnem in duhovnem izročilu. Med tovrstnimi vladarskimi svetniki je vredno omeniti naslednje: kneza Venčeslava (Václava) (umrl leta 935) iz Češke, kneza Borisa in Gleba (umrla leta 1015) iz Kijevske Rusije, kneza Jovana Vladimirja (umrl med letoma 1016 in 1018) iz Duklje (današnja Črna Gora), norveškega kralja Olafa II. Haraldssona (umrl leta 1030) in jarla (grofa) Magnusa Erlendssona (umrl med letoma 1115 in 1117) z Orkneyskih otokov (takrat del norveškega kraljestva). Čaščenje vladarskih mučencev, ki so jih umorili kristjani sami, je presegalo v tistem času vse globlje doktrinarne razlike med zahodnim (katoliškim) in vzhodnim (pravoslavnim) krščanstvom ter tako kazalo na družbeno in kulturno-duhovno sorodnost dežel vzhodnega in severnega obrobja Evrope.

Kult strastotrpcev je del določenega kulturnega pojava lastnega časa in tvori nekakšno podzvrst literature o krščanskih mučencih. Čaščenje umorjenih kraljev, knezov ali drugih članov vladajočih dinastij je bilo splošno razširjeno na severnem in vzhodnem obrobju Evrope. Kategorija svetih umorjenih vladarjev je bila tako značilna za tiste predele srednjeveške Evrope, kjer so novi krščanski ideali komaj postopno začeli oblikovati družbene norme. Kljub razlikam s »klasičnim« mučenci iz prvih stoletij krščanstva so strastotrpce – kakor denimo Borisa in Gleba, Jovana Vladimirja ali Magnusa Erlendssona – usklajevali z dobro poznanim pojavom mučeništva, z najstarejšo splošno razširjeno vrsto svetništva v (vzhodnem) Sredozemlju, »domovini« zgodnjih krščanskih skupnosti in cerkvenih struktur. V svojih spisih o novih domačih svetnikih so cerkveni avtorji z vzhodnega in severnega obrobja Evrope našli navdih v kultu mučencev, prav tako nedolžnih žrtev nasilja, čeprav v drugačnih družbenopolitičnih okoliščinah. Četudi v takratnem Bizancu in ostalih predelih sredozemskega sveta novih življenjepisov mučencev niso več sestavljali, se je tovrstno svetništvo izkazalo kot ploden vzor v političnih tvorbah na vzhodnem in severnem obrobju Evrope.

Skoraj vsi vladarski ali dinastični svetniki s teh ozemelj so bili žrtve kristjanov, ki so jim bili istočasno domači ljudje (sorodniki ali podaniki). Vse tovrstne svetnike povezujejo iste temeljne značilnosti: pred smrtno nevarnostjo se niso zatekli k maščevanju ali bratomoru kot sredstvu boja za oblast, temveč so raje sprejeli smrt zaradi miru v njihovih domovinah. Hagiografije, posvečene strastotrpcem, se osredotočajo na zgled njihovega prostovoljnega žrtvovanja ter poudarjajo nasprotje med pravičnostjo žrtve in krivičnim dejanjem morilca, kakor je to mogoče vzporejati z biblijskima likoma Abelom in Kajnom. Sodobniki so strastotrpce dojemali kot spodbujevalce novega ideala krščanskega vladarja in simbol zavrnitve poganske preteklosti. Njihova smrt je bila predstavljena v okviru spopada med »zglednimi« in »lažnimi« kristjani (dejansko še pogani). Pri obravnavi strastotrpstva pisci z obrobja srednjeveške Evrope povzdigujejo določeno vrsto žrtvovanja, ki jo opredeljuje posnemanje Kristusa in prekinitev kroga nasilja. Pričevanja srednjeveških avtorjev svetost tovrstnih mučencev navadno potrjujejo na dva načina: s čudežnimi ozdravitvami običajnih ljudi in po uslišanih prošnjah za uspešno vojskovanje proti tujim napadalcem ali domačim uzurpatorjem. Njihova medsebojna primerjava je tako mogoča predvsem na podlagi njihovega podobnega družbenega porekla in usode – smrti po rokah domačih kristjanov zaradi političnih koristi – ter vloge pri grajenju krščanske identitete v njihovih nedavno pokristjanjenih domovinah.

Podoktorski projekt se posveča analizi treh reprezentativnih svetnikov in njihovih kultov, ki tako tvorijo tri samostojne, a hkrati medsebojno prepletene primerjalne študije: o Borisu in Glebu, Magnusu Erlendssonu in Jovanu Vladimirju. Ti svetniki in njihovi kulti služijo kot reprezentativni primeri na podlagi naslednjih meril:

1. Bogastvo literarnih virov in žanrov, po katerih je posredovana njihova zgodba – hagiografije, kronike/anali, nordijske sage.
2. Raznolikost obravnavanega geografskega prostora – Kijevska Rusija kot del vzhodne, Norveška kot del severne in Duklja kot del jugovzhodne Evrope.
3. Pokritost različnih cerkveno-konfesionalnih območij – Kijevska Rusija (kijevska metropolija) kot del pravoslavnega sveta v okviru konstantinopelskega patriarhata, Norveška kot del katoliškega sveta pod vrhovno oblastjo papeža in Duklja kot mejno/prehodno območje med obema.

Raziskovalni projekt predstavlja prvo sintezo kulturno-duhovnega pojava vladarskih svetnikov (mučencev) na vzhodnem in severnem obrobju srednjeveške Evrope nasploh. Zato lahko služi kot inovativni temelj za nadaljnji razvoj historične teologije in drugih vej humanistike. Glavni cilj raziskave je ponuditi izvirno primerjalno študijo, razdeljeno na tri medsebojno prepletene dele; vsak izmed njih je posvečen enemu od preučevanih primerov (Borisu in Glebu, Magnusu Erlendssonu, Jovanu Vladimirju), ki zadeva izbrane reprezentativne svetnike. Čeprav primarno področje te študije predstavlja historična teologija skupaj s cerkveno zgodovino, so vanjo vključene tudi druge veje humanistike, kakor denimo politična in socialna zgodovina, literarne vede ipd. Projekt želi posledično delovati kot »most« (vsaj) med teologijo, zgodovinopisjem in literarnimi vedami. V tem pogledu so trije svetniki in njihovi kulti preučevani na celovit način, ki omogoča medsebojno dopolnjevanje pristopov različnih disciplin. Očitno izvirnost prinaša že sama tema raziskave.

1. Prvi glavni vidik izvirnosti zadeva humanistiko v kontekstu Slovenije, kjer tema predlaganega projekta doslej še ni bila obravnavana;
2. drugi glavni vidik pa zadeva transnacionalni kontekst historične teologije in srednjeveških študij, kjer tovrstne teme in pristopi (še vedno) niso dovolj razviti.

Pregled in analiza dosedanjih raziskav in relevantne literature


Pojav vladarskih svetnikov oziroma mučencev na vzhodnem in severnem obrobju srednjeveške Evrope doslej še ni bil predstavljan v enoviti zgodovinsko-teološki primerjalni študiji, ki bi prinašala zaključeno in celovito sintezo. Omenjeni pojav je bil le delno in fragmentarno vključen v različna dela (monografije in članke), večinoma na področju kulturne zgodovine.

Raziskava temelji na primarnih zgodovinskih tekstih oziroma literarnih virih, posredovanih skozi njihove (razmeroma) sodobne kritične izdaje. Viri, ki skupaj s svojimi kritičnimi izdajami tvorijo temeljni – čeprav ne edini relevanten – korpus o življenju in čaščenju preučevanih svetnikov, so naslednji:

1. Za Borisa in Gleba: Branje o Borisu in Glebu (hagiografija, začetek 12. stoletja, v cerkveni slovanščini); Святые князья-мученики Борис и Глеб: Исследование и тексты [Sveta mučenca Boris in Gleb: raziskava in teksti] (ur. N. I. Miljutenko) (Sankt Peterburg, 2006) [najnovejša cerkvenoslovansko-ruska kritična izdaja].
2. Za Magnusa Erlendssona: Legenda o svetem Magnusu (hagiografija, 12./13. stoletje, v latinščini); St. Magnus—Earl of Orkney (ur. J. Mooney) (Kirkwall, 1935) [še vedno reprezentativna latinsko-angleška kritična izdaja]; dodatno: Orkney in the Sagas: The Story of the Earldom of Orkney as told in the Icelandic Sagas (ur. T. Muir) (Kirkwall, 2005) [najnovejša staronordijsko-angleška kritična izdaja sag o Magnusu Erlendssonu].
3. Za Jovana Vladimirja: šestintrideseto poglavje (hagiografski vrivek) v Gesta regum Sclavorum, znana tudi kot Kronika duhovnika iz Duklje (12./13. stoletje, v latinščini); Gesta regum Sclavorum, zv. 1: Критичко издање и превод [Kritična izdaja in prevod], zv. 2: Коментар [Komentar] (ur. T. Živković) (Beograd, 2009) [najnovejša latinsko-srbska kritična izdaja].

Za splošni okvir vsebine projekta ni mogoče izpustiti vsaj naslednjih treh zanesljivih priročnikov o kulturni in literarni zgodovini vzhodnega in severnega obrobja srednjeveške Evrope:

1. А. Н. Ужанков, Историческая поэтика древнерусской словесности. Генезис литературных формаций [A. N. Užankov, Zgodovinska poetika staroruskega slovstva. Geneza literarnih formacij] (Moskva, 2011).
2. A Companion to Old Norse-Icelandic Literature and Culture (ur. R. McTurk) (New York, 2005).
3. Gerhard Podskalsky, Theologische Literatur des Mittelalters in Bulgarien und Serbien (865–1459) (München, 2000).
Tematiko vladarskih mučencev na vzhodnem in severnem obrobju srednjeveške Evrope so že delno obravnavali naslednji avtorji (primarno kulturni zgodovinarji) v svojih znanstvenih monografijah:

1. H. Antonsson, St. Magnus of Orkney: A Scandinavian Martyr-Cult in Context (Leiden, 2007).
2. M. White, Military Saints in Byzantium and Rus, 900–1200 (Cambridge, 2013).

Kljub temu zgoraj omenjene monografije ne izkazujejo optimalnega teoretskega (teološkega) in empiričnega (zgodovinskega) pokritja vladarskih mučencev kot opredeljivega in notranje zaključenega pojava na vzhodnem in severnem obrobju srednjeveške Evrope. Od tod sledi, da je integralna študija oziroma sinteza (teološka, zgodovinska, literarna) omenjene tematike skozi širši evropski pogled nujno potrebna.

Tematiko vladarskih svetnikov na obrobju srednjeveške Evrope je doslej najgloblje razumel – čeprav v preveč strnjeni obliki in ob upoštevanju zgolj slovanskih svetnikov – ameriški kulturni in literarni zgodovinar N. W. Ingham (1934–2015) v svojem poglavju v znanstveni monografiji in v izvirnem znanstvenem članku:

1. The Martyred Prince and the Question of Slavic Cultural Continuity in the Early Middle Ages. Medieval Russian Culture, zv. 12 (ur. H. Birnbaum in M. S. Flier) (Berkeley, 1984), str. 31–53.
2. The martyrdom of Saint John Vladimir of Dioclea. International Journal of Slavic Linguistics and Poetics, 35/36 (1987), str. 199–216.

Tematika in pristop podoktorskega projekta je bil delno že prisoten (»predhodno napovedan«) v doktorski disertaciji, poglavju v znanstveni monografiji in v dveh izvirnih znanstvenih člankih, ki jih je napisal nosilec projekta. Ta besedila so naslednja:

1. Oblikovanje kulture Kijevske Rusije v luči pojmovanja zgodovine odrešenja (Ljubljana, 2018); zlasti deveto poglavje o Borisu in Glebu, str. 251–300.
2. Voluntary Sacrifice of Boris and Gleb: The Christian Testimony as a Political Ideal in Kievan Rus' Historical Narrative. Sacrifice: From Origins of Culture to Contemporary Life Challenges (ur. B. Žalec in R. Petkovšek) (Zürich, 2018), str. 157–164.
3. Narativni teksti o Borisu in Glebu med posredovanjem političnega zgleda in tolmačenjem zgodovine. Slavistična revija, 65 (2017), 2, str. 312–322.
4. Zgodovina odrešenja v ekumenski perspektivi. Bogoslovni vestnik, 77 (2017), 1, str. 67–78.

Podroben opis vsebine in programa dela raziskovalnega projekta


Vsebina projekta je sestavljena iz naslednjih petih bistvenih delov:

1. Teološko-teoretski okvir, ki zadeva tako pojav mučeništva na splošno kakor tudi vladarske mučence na vzhodnem in severnem obrobju srednjeveške Evrope specifično.
2. Zgodovinski okvir, posvečen temeljnim dejstvom in interpretacijam, ki zadevajo življenje in kulte preučevanih svetnikov ter družbenopolitične okoliščine, v katerih so živeli.
3. Podrobna analiza življenja in kultov preučevanih svetnikov, vključno z njihovim teološkim pomenom in političnimi implikacijami v okviru srednjeveške kulture, ki tvorijo tri samostojne študije (o Borisu in Glebu, Magnusu Erlendssonu in Jovanu Vladimirju).
4. Primerjava preučevanih svetnikov in političnih tvorb njihovega izvora v kontekstu pojava vladarskih mučencev na vzhodnem in severnem obrobju srednjeveške Evrope, vključno s kasnejšim teološko-kulturnim vplivom teh svetnikov na družbo političnih tvorb njihovega izvora.
5. Zaključni komentarji o vsebini projekta, vključno z omembo morebitnih odprtih vprašanj in priložnosti za nadaljnje raziskave.
Pričakovano je, da bo projekt prinesel naslednje glavne izvirne rezultate oziroma teze, ki tvorijo zaključeno celoto:

1. Vzhodno in severno obrobje Evrope takratnega časa je tvorilo prostor s skupnimi/primerljivimi družbenimi in kulturno-duhovnimi okoliščinami, ki so presegale politične in konfesionalne meje.
2. Preučevani pojav vladarskih mučencev poudarja minljivo vrednost politične oblasti – ne izpostavlja »zemeljske slave«, temveč »nebeško kraljestvo« in tako spodbuja prvenstvo vere.
3. Ta pojav je povezan s samopodobo oziroma samopotrjevanjem cerkvene in posvetne elite nedavno pokristjanjenih političnih tvorb – pripadniki omenjenih elit so svoje domovine kljub razmeroma poznemu sprejetju krščanstva dojemali kot versko »zrele« in posledično enakovredne v odnosu do drugih (denimo do Bizantinskega cesarstva), kar je bilo v veliki meri mogoče prav zaradi pojavitve prvih domačih svetnikov.
4. Pomemben del literarnih virov, ki zadevajo omenjeni pojav, je prisotnost vzporednic z biblijskimi dogodki in osebnostmi – to pričuje o želji piscev evropskega obrobja, da bi skozi njih iskali potrditev, da se je božja previdnost (zgodovina odrešenja) odražala tudi v nedavni zgodovini njihovih dežel, ki naj bi postale polnopravni del krščanske skupnosti.
5. Pojavitev prvih domačih svetnikov in njihovo prikazovanje kot mučencev je temeljilo na prepričanju, da se je načelo ljubezni do sovražnikov uveljavilo skozi dejanja predstavnikov domače posvetne oblasti, nosilcev političnih idealov v krščanski družbi.
6. Po drugi strani pa obstoj vladarskih svetnikov, ki so se izoblikovali kot posledica boja za politično oblast, kaže, da so krščanski ideali komaj začeli postopno oblikovati dejansko ravnanje predstavnikov elite na evropskem obrobju – sledilo jim je le nekaj zglednih osebnosti.

Projekt kot celota temelji na dosledni rabi in interpretaciji primarnih literarnih virov (kronik/analov, hagiografij ipd.) v izvirnih jezikih (večinoma cerkveni slovanščini in latinščini), kakor jih posredujejo različne kritične izdaje. Nosilec projekta je v celoti sposoben branja/razumevanja omenjenih zgodovinskih jezikov, kar dokazuje tudi njegova doktorska disertacija (gl. prejšnje poglavje zgoraj). Eden izmed najpomembnejših sestavnih delov projekta je vključevanje in avtorjevo komentiranje odlomkov relevantnih virov skupaj z njihovimi prvimi prevodi v slovenščino, ki jih bo opravil avtor sam. Ta pristop izhaja iz načela, da brez ustreznega upoštevanja in vključevanja primarnih literarnih virov ne more biti ustreznega raziskovanja ne le na področju historične teologije, temveč tudi teologije in humanističnih ved nasploh.

Glavno metodološko načelo tega projekta je »edinost v raznolikosti« – vsak izmed treh svetnikov je preučevan posebej, to je v skladu s teološkimi in družbeno-kulturnimi specifikami posameznega primera, obenem pa kot del skupnega pojava vladarskih mučencev na vzhodnem in severnem obrobju Evrope. Projekt se nadalje opira na naslednje tri specifične metode:

1. Kontekstualizacija – vsak preučevani svetnik in pojav vladarskih mučencev kot celota je predstavljen na ozadju teoloških, družbenopolitičnih in literarnih značilnosti takratnega časa.
2. Komparacija – trije preučevani svetniki so primerjani med seboj ter s teološkimi pojmi, verskimi praksami in družbenopolitičnimi okoliščinami v kontekstu ne le vzhodnega in severnega obrobja Evrope, temveč tudi drugih delov srednjeveškega sveta, vključno z Bizantinskim cesarstvom.
3. Semiotična kulturološka metoda – ta temelji na globoki analizi pripovedi/diskurzov primarnih virov ter njihovih duhovnih in družbenopolitičnih implikacij, kar omogoča ugotavljanje samorazumevanja določenih družbenih skupin, ki stojijo za njimi (v tem primeru predvsem cerkvene in posvetne elite). V tem kontekstu je mogoče omeniti teoretike (literarne in kulturne zgodovinarje) ruske semiotične tradicije s konca 20. stoletja: Jurij Lotman, Boris Uspenski, Vladimir Toporov.

Projekt sledi dvema temeljnima epistemološkima postavkama oziroma smerema s širšimi implikacijami glede ustreznega razumevanja srednjeveške kulture:

1. Miselnost oziroma konceptualni okvir izobraženih srednjeveških piscev in članov vladajoče elite takratnega časa je odločilno oblikovala religija – od tod sledi nujnost vključevanja teologije v vse relevantne raziskave, ki zadevajo srednjeveško kulturo.
2. Vzhodno in severno obrobje takratne Evrope je tvorilo prostor s skupnimi/primerljivimi družbenimi in kulturno-duhovnimi okoliščinami, ki so presegale deklarativne konfesionalne meje – od tod sledi nujnost transregionalnega, transnacionalnega in medkonfesionalnega pristopa.

Pomembna epistemološka prvina projekta je raba teološkega pojma zgodovine odrešenja. Duhovna interpretacija krajevne in svetovne zgodovine kot zgodovine odrešenja – v luči božje previdnosti, podobne biblijskim zgodbam, kot »srečevanje« med Bogom in človekom, razkrivanje božje volje skozi zgodovinske dogodke – predstavlja splošno razširjeno značilnost celotne krščanske teološke tradicije, tako vzhodne kot zahodne. To je še posebej opazno v naracijah srednjeveških virov. Od tod sledi, da upoštevanje omenjenega mehanizma teološke interpretacije zgodovine pomeni ustrezno razumevanje miselnosti srednjeveških piscev.

Raziskovalni projekt omogoča večjo integracijo slovenske humanistike (predvsem teologije) v širši evropski nabor raziskovalnih tem – slovenska humanistika je na žalost še vedno večinsko odvisna od svojih »nacionalnih« vidikov. Na tej podlagi predlagani projekt spodbuja evropsko transnacionalno sodelovanje in goji zavest o skupni evropski dediščini – to je pomembna značilnost v luči trenutne krize Evropske unije in vzpona nacionalističnih gibanj. Projekt nadalje goji etično občutljivost v odnosu do izvajanja politične oblasti in uresničevanja skupnega dobrega – procesi in pojavi iz preteklosti lahko služijo kot zgled ali svarilo za (evropsko) sedanjost. Projekt želi prispevati k poživitvi srednjeveških študij, ki so (zlasti v Sloveniji) pogosto zanemarjene na račun preučevanja modernih in sodobnih obdobij. Poleg tega predlagani projekt sledi zavezanosti medkonfesionalnemu oziroma ekumenskemu dialogu v kontekstu humanistike in tako spodbuja globlje medsebojno razumevanje med različnimi krščanskimi skupnostmi ter posledično omogoča sodelovanje med njimi in družbo. To je navsezadnje pomembno za dialog med sekularno humanistiko in religijo – gre za krepljenje zavedanja, da si omenjeni stvarnosti ne nasprotujeta, temveč medsebojno dopolnjujeta.

V času izvajanja projekta ali neposredno po njegovem zaključku bodo rezultati projekta objavljeni oziroma razširjani v obliki vsaj treh znanstvenih člankov v indeksiranih revijah z visokim faktorjem vpliva (SCOPUS in/ali AHCI) in odprtim dostopom do njihovih vsebin. Med tovrstnimi revijami so naslednje: Bogoslovni vestnik (Slovenija), Primerjalna književnost (Slovenija), Bogoslovska smotra (Hrvaška), Konštantínove listy (Slovaška), Traditio (ZDA), Scrinium (Rusija). Načrtovano je, da bodo rezultati projekta po njegovem zaključku v dokončni in enoviti obliki objavljeni kot znanstvena monografija, ki jo bo morda izdala Znanstvena založba Teološke fakultete Univerze v Ljubljani. Rezultati projekta se bodo dodatno razširjali preko naslednjih kanalov:

1. Avtorjeva dejavna udeležba na mednarodnih znanstvenih konferencah, kot denimo: letna konferenca Teološke fakultete Univerze v Ljubljani (Slovenija); letna konferenca Series Colloquia Russica pri Zgodovinskem inštitutu Jagelonske univerze (Krakov, Poljska); letna konferenca Pravoslavne teološke fakultete Univerze v Beogradu (Srbija).
2. Predavanja za študente pri predmetu »Filozofija in religija« na Fakulteti za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu (Ljubljana, Slovenija).
3. Posebna projektu posvečena spletna stran.
4. Predstavitve/diskusije v okviru kulturnega programa Radia Slovenija.
5. Javna predavanja v okviru različnih kulturnih ustanov, kot denimo Knjižnice Katoliškega inštituta (Ljubljana, Slovenija), Ruskega centra znanosti in kulture (Ljubljana, Slovenija), Centra Ruski mir (Maribor, Slovenija).

Upravljane projekta: podroben načrt uresničevanja in časovna razporeditev


Projekt traja dve leti – od začetka julija leta 2019 do konca junija leta 2021. Projekt je razdeljen v pet faz.

1. Prva faza (štiri mesece, julij–oktober 2019) je posvečena zbiranju in klasifikaciji relevantne literature in kritičnih izdaj virov. Velik delež relevantne literature je bil že zbran (čeprav le delno/fragmentarno uporabljen) v času pisanja avtorjeve doktorske disertacije in preko avtorjevih predhodnih zasebnih nakupov. Druga relevantna literatura je pridobljena bodisi preko storitve medknjižnične izposoje, ki jo izvaja slovenska Narodna in univerzitetna knjižnica, bodisi preko storitve odprtega dostopa do različnih bibliografskih baz, ki jo izvajajo knjižnice v okviru Univerze v Ljubljani.

2. Druga faza (štiri mesece, november 2019–februar 2020) zadeva sestavitev splošnega okvira oziroma pregleda vsebine projekta. V tej fazi so napisani ključni deli vsebine projekta. Ti deli vključujejo teološko-teoretični okvir v odnosu do pojava vladarskih mučencev ter nabor temeljnih dejstev in interpretacij, ki se dotikajo življenja in kultov preučevanih svetnikov.

3. V tretji fazi (šest mesecev, marec–avgust 2020) je predvidena poglobitev vsebine projekta. Ta faza predstavlja jedro celotnega projekta. V prvi vrsti je posvečena primerjavam preučevanih svetnikov in političnih tvorb njihovega izvora v kontekstu pojava vladarskih mučencev na vzhodnem in severnem obrobju srednjeveške Evrope. V tej fazi se začne tudi proces razširjanja (preliminarnih) rezultatov projekta.
4. Četrto fazo (štiri mesece, september–december 2020) tvori nadaljnje poglabljanje vsebine projekta, zlasti v odnosu do kultov preučevanih vladarskih mučencev in njihovega teološko-kulturnega vpliva na družbo političnih tvorb njihovega izvora. V tej fazi poteka tudi nadaljevanje procesa razširjanja rezultatov projekta.

5. Peta faza (šest mesecev, januar–junij 2021) je posvečena zaključevanju projekta, vključno s pregledovanjem oziroma preverjanjem predhodnih raziskovalnih rezultatov in pisanjem zaključnih komentarjev o vsebini projekta. Ta faza je posvečena tudi nadaljnjemu razširjanju rezultatov projekta.

Faza projekta Glavne dejavnosti Trajanje



1. zbiranje in klasifikacija relevantne literature in kritičnih izdaj virov štirje meseci, julij–oktober 2019
2. sestavitev splošnega pregleda vsebine projekta (teoretični okvir, temeljna dejstva in interpretacije) štirje meseci, november 2019–februar 2020
3. jedrna faza: poglobitev vsebine projekta (primerjave, kontekstualizacija); začetek razširjanja (preliminarnih) rezultatov šest mesecev, marec–avgust 2020
4. nadaljnje poglabljanje vsebine projekta (svetniški kulti in njihovi vplivi); razširjanje rezultatov štirje meseci, september–december 2020
5. zaključevanje projekta (pregled, zaključni komentarji); razširjanje rezultatov šest mesecev, januar–junij 2021


Nosilec projekta načrtuje tudi izvedbo daljšega raziskovalnega obiska oziroma specializacije, ki bi trajala približno tri mesece, verjetno med januarjem in aprilom 2020, to je v času zadnjega dela druge in prvega dela tretje faze projekta. Raziskovalni obisk bo verjetno potekal pri Katedri za cerkveno zgodovino na Pravoslavni teološki fakulteti Univerze v Beogradu (Srbija).

Zgoraj omenjenim petim fazam je mogoče dodati nekakšno »post-fazo« (denimo šest mesecev, julij–december 2021). »Post-faza« bo posvečena nadaljnjemu razširjanju rezultatov projekta po njegovem uradnem koncu (denimo preko posebne spletne strani in/ali znanstvene monografije). Omenjena »post-faza« ni mišljena zgolj kot podlaga za nadaljevanje razširjanja rezultatov projekta, temveč tudi kot spodbuda za nadaljnje raziskovanje sorodnih tematik v okviru teološkega, zgodovinskega in literarnega konteksta zaključenega projekta. Eden od ciljev omenjene »post-faze« je začetek priprave prve slovenske integralne kritične izdaje glavnih tekstov/virov, ki zadevajo življenje in kulte preučevanih svetnikov (Branje o Borisu in Glebu, šestintrideseto poglavje Gesta regum Sclavorum in Legenda o svetem Magnusu). Priprava v okviru »post-faze« bi se lahko v prihodnosti razvila v predlog za nov in samostojen projekt.