Enciklika Laudato siʼ: kriza zahodnega individualizma v kontekstu politične antropologije in odprtosti katoliškega družbenega nauka

Simon Malmenvall

Enciklika Laudato siʼ: kriza zahodnega individualizma v kontekstu politične antropologije in odprtosti katoliškega družbenega nauka

Ključne besede: enciklika Laudato si', antropologija, kriza, Eric Voegelin, Charles Curran

Izvleček
Avtor članka zagovarja stališče, da enciklika papeža Frančiška Laudato si' po svoji zasnovi in sporočilu presega zgodovinsko prigoden poseg katoliškega družbenega nauka pri reševanju ekološkega vprašanja z začetka 21. stoletja, s čimer odpira širšo refleksijo o idejnih tokovih in družbenem življenju. Tovrstno refleksijo je mogoče umestiti v dvojni kontekst: v kontekst klasične evropske politične antropologije, ki jo preučuje in predlaga filozof Eric Voegelin, ter v kontekst odprtosti katoliškega družbenega nauka, o katerem razpravlja filozof in teolog Charles Curran. Ekološko vprašanje se v tem oziru pri Frančišku kaže kot kriza sodobnega zahodnega individualizma, nepripravljenega na sprejetje absolutnih družbeno veljavnih načel in nezaupljivega do pristnosti Boga v javnem diskurzu.

PDF